Ribiška družina Visoko (1954) 1959-2009
Ljudje so že v davnini lovili ribe. Sprva seveda samo zaradi hrane in preživetja. Pri nas so kot dobri ribiči poznani predvsem mostiščarji. Metode in tehnike ribolova so bile v začetku primitivne, zato večkrat tudi neuspešne, pozneje pa so se izpopolnjevale in postajale čedalje uspešnejše. Z nastankom civilizacije je bil ribolov vedno povezan z ribolovno pravico. V fevdalizmu je ta praviloma pripadala graščakom in cerkvi. Z nastankom meščanstva se uveljavi gospodarski ribolov. Ustanavljajo se ribiški cehi, ko so tudi prvič določijo ribolovna pravila in omejitve. Na Slovenskem je bilo že v 17. stoletju ustanovljeno Trnovsko ribiško združenje, ki je povezovalo poklicne ribič časa so znani tudi Valvazorjevi spisi o Cerkniškem jezeru in ribolovu v njem. Športni ribolov se pojavi šele pozneje. Pri tej obliki ribolova govorimo v prvi vrsti za obliko rekreacije ob vodi, povezani s poznavanjem ribolovne tehnike, ribjih navad in opazovanjem življenja v in ob vodi. Smisel športnega ribolova je, da omeji uporabo ribolovne tehnike in vabe za posamezno vrsto ribe v posameznem vodotoku. Na ta način ribiču otežimo ulov ribe oz. damo ribi večjo možnost, da pobegne. Začetek športnega ribolova pri nas povezujemo s profesorjem Ivanom Franketom, ki ga štejemo med znamenite Poljance.
Rojen je bil leta 1841 v Dobju pri Poljanah, kjer naša Ribiška družina tudi skrbi za spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši. Bil je znan tudi kot slikar, naš prvi ribogojec in navdušen športni ribič. Bil je tudi odličen muhar in vezalec umetnih muh. Lovil in poznal je skoraj vse vode na Kranjskem. Pogosto je bil tudi na Poljanski Sori, saj je bil tedanji zakupnik Poljanščice, pisatelj Ivan Tavčar, njegov znanec. Leta 1880 je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo ribiško društvo športnih ribičev na Kranjskem. Takrat se je znotraj društva začelo prvič razmišljati tudi o tem, da bo potrebno v vode kdaj tudi kaj vložiti in ne samo loviti. Profesor Franke je tudi pripravil osnovo za prvi ribarski zakon za Vojvodino Kranjsko, ki ga je leta 1888 podpisal cesar Franc Jožef. Takrat so se vode na Kranjskem razdelilo na revirje. Uveljavljalo se je zakupništvo za posamezen revir. Šele leta 1937 se je ta zakon razširil na področje celotne Slovenije. Po drugi svetovni vojni je tedanja oblast razdelila vode v 13 ribiških enot, ki so jih v upravljanje dobile ribarske zadruge. Te so ribe lovile in jih prodajale na trgu ter skrbele za poribljavanje. Včlanjeni so bili tudi športni ribiči, ki so lahko lovili na celem območju. Leta 1954 je izšel nov ribiški zakon, ki je dokončno ukinil zakupništvo in izvajanje gospodarskega ribolova. Postavil je temelje za ustanavljanje ribiških družin, ki so dobile ribiške okoliše in revirje v upravljanje brez odškodnine. Do leta 1958 je neko prehodno obdobje, ko se z dopolnili zakona dokončno ukinejo tudi ribarske zadruge, ki se preoblikujejo v Zveze ribiških družin. Od tedaj ribiške družine samostojno gospodarijo s svojim okolišem. Leta 1976 je izšel nov zakon o sladkovodnem ribištvu. Zakon deli sladke vode na zaprte in odprte. Vodne živali v odprtih vodah so del živalskega sveta v človekovem okolju in so državna dobrina pod posebnim varstvom. V odprtih vodah je dovoljeno izvajati le športni ribolov v okviru pravilnika o športnem ribolovu iz leta 1981, odredbe o varstvenih dobah in najmanjših merah rib iz leta 1993, in uredbi o zavarovanju ogroženih živalskih vrst iz leta 1993. Zadnji zakon o sladkovodnem ribištvu je bil sprejet leta 2006, ki je bil sprejet leta 2006, ki med drugim določa, da združevanje ribiških družin v zveze ribiških družin ni več obvezno, temveč je lahko le prostovoljna oblika združevanja. Skupno je v Sloveniji okrog 13.500 ha odprtih sladkih vod. Z 12.200 ha gospodari 62 ribiških družin, ki so združene v devet območnih Zvez ribiških družin. S 1.300 ha izločenih varstvenih voda pa gospodari Zavod za ribištvo v Ljubljani, ki tudi vodi ribiški kataster oz. popis in ribolovno statistiko za vse ribolovne vode v Sloveniji.
Ustanovitev in organiziranost Ribiške družine Visoko
Okoliš, s katerim danes gospodari Ribiška družina Visoko, je bil prej opredeljen kot revir 16b, ki je bil v okviru škofjeloškega ribiškega okoliša. Pred 2. svetovno vojno je bil revir v upravljanju različnih zakupnikov. Med zakupniki je bil tudi naš znani pisatelj Ivan Tavčar, ki je z revirjem vzorno gospodaril do svoje smrti leta 1923. Imel je organizirano čuvajsko službo, ribolovno pravico je izdal nekaj ribičem, ki jim jo je odvzel ob kršenju ribiških pravil. Za njim je zakupništvo prevzel njegov sin in ga obdržal do konca vojne. Po vojni je v skladu s takratno zakonodajo z revirjem gospodarila Ribarska zadruga Ljubljana. 9. maja 1954 pa je bil ustanovni občni zbor Ribiške družine Poljane za ribiški revir 16a in 16b. Udeležilo se gaje 8 članov za revir 16a (zdaj RD Žiri) in 5 članov za revir 16b (RD Poljane, zdaj RD Visoko). Že naslednje leto so žirovski ribiči za revir 16a ustanovili svojo ribiško družino, Poljanski pa nadaljujejo delo v že ustanovljeni RD Poljane v revirju 16b.
Ustanovni člani za našo RD so bili
- Jože Tavčar, predsednik in gospodar,
- dr. Kristijan Derganc,
- Ivan Kovač,
- Tone Mlakar,
- Jože Sturm
Potrebno je povedati, da so do leta 1959 v tem revirju lahko lovili tudi nekateri člani Ribiškega društva Ljubljana, torej do takrat, ko so zakonska dopolnila ukinila ribarske zadruge in so jih nadomestile zveze ribiških družin. Takrat so se člani ribarskih zadrug porazdelili in se včlanili v različne ribiške družine.
Članstvo v naši RD, ki se je takrat imenovala Revirna ribiška družina Poljane, se je povečalo na 19 članov. Od tega leta, 24. decembra, je naša družina vpisana tudi v register društev občine Škofja Loka, in sicer na podlagi odloka ObLO Škofja Loka št. 03-1817/1—59, z dne 24/12- 1959. Ta odlok in datum smo vzeli kot mejnik in začetek organiziranega delovanja naše ribiške družine. Dve leti pozneje je naša družina imela že 25 članov. Današnje ime pa je dobila leta 1968, ko seje preimenovala v Ribiško družino Visoko, in je imela 39 članov. Vodenje družine je bilo v rokah izvoljenih članov izvršnega odbora, predvsem pa predsednika, gospodarja, tajnika in blagajnika.